Uhuru Peak, Kilimanjaro (5895 m.n.v.)

Vzpon na Uhuru Peak (Kilimanjaro) si v mojih "evidencah" zasluži oznako prve netekmovalne dogodovščine. Še vedno sicer zahteva določeno stopnjo fizične in psihične pripravljenosti, se pa po intenziteti ne more primerjati s tekmovalnimi dogodki. Vendar pa vzpon zaradi tega ni nič manj vreden. Ravno nasprotno. Zaradi nižje intenzitete sem med hojo proti vrhu lahko užival v fantastičnih razgledih, se pogovarjal z boljšo polovico Majo, z vodičema, ko pa sem jih imel "dovolj", pa še s samim seboj. V ta dnevnih sem poleg opisa lastnih občutkov vključil tudi informacije, ki bodo prav prišle vsem tistim, ki se v prihodnosti odločite za vzpon.

Torej, 10. septembra sva z Majo iz Ljubljane poletela proti letališču Kilimanjaro International Airport (KIA). Zakaj izrecno izpostavljam letališče? Zato ker se v bližini Kilimanjara nahaja še Arusha Airport (ARK). Bistvena razlika med letališčema je, da je KIA mednarodno letališče, ARK pa notranje. V primeru torej, da bi želeli iz Evrope kar najhitreje (in najceneje) do Kilimanjara, letite v KIA. Če pa boste prileteli iz Zanzibarja, izberite ARK. Tudi, ko se boste z vodičem dogovorili za pick-up na letališču bodite pozorni na razliko, da se ne bo zgodilo, da vas bo vodič čakal na napačnem letališču!

Dan1:

Pristala sva ob 1.15 zjutraj in ker sva morala pridobiti še Tanzanijsko vizo (50$), sva se na letališču zadržala do 2h30 zjutraj. Končno naju je pobral vodič in naju odpeljal v 45km oddaljeno Arusho. Med potjo je rosilo in postal sem kar malo nervozen. Res nisem hotel celega tedna vzpona hoditi po dežju in brez razgleda. Vodiča sta sicer rekla, da je vreme za vzpon idealno, ampak glede na dejanske okoliščine sem bolj sklepal, da gre za marketinški trik. Prespala sva v hotelu, naslednji dan ob 9. uri zjutraj smo se pred hotelom že srečali z vodičem in ekipo nosačev, ki naju bo spremljala in pomagala v tednu pred nama. Vzela sva tudi prvo tableto Diamoxa, ki naj bi pomagal pri aklimatizaciji, saj naj bi že naslednji dan presegla 3.000 metrov nadmorske višine (m.n.v.).

Kar se tiče vremena, je situacija izgledala precej bolje, kot sem računal po včerajšnjem rosenju. Bilo je pretežno oblačno, vendar pa vsaj ni deževalo.

Z ekipo smo začeli z vožnjo proti ca. 80km oddaljeno vas Machame, kjer je eden izmed vhodov v nacionalni park Kilimanjaro. Med vožnjo smo pobrali še enega nosača, ter sovodiča, ob ca. 14. uri pa smo prispeli v nacionalni park, na začetek poti. Z Majo sva si za pot izbrala t.i. Machame route in sicer 7-dnevno različico, da bi imela dovolj časa za aklimatizacijo in tako večjo možnost uspešne osvojitve vrha. Na izhodišču smo vso prtljago prepakirali v vreče, ki jih nosijo nosači, ter plačali vstopnino za park. Kar se tiče prtljage, ki jo bodoči pohodniki rabite za vzpon na vrh, pa sledeče; največja teža prtljage, ki vam jo nosači lahko nosijo znaša ca. 15kg na osebo. Ostalo nosite v svojem nahrbtniku sami. Če vas je več in imate skupno potovalko, pa naj teža ene potovalke ne presega 20kg. Prtljago imejte spakirane v nahrbtnikih oz. mehkih potovalkah. Trdi kovčki oz. potovalke pač niso "nosljivi". Po mojem mnenju je 15kg/osebo polna kapa. Sploh če pomislite, da nosači poleg tega za vas nosijo še šotor, spalne podloge in hrano. Vsak dan v svojem nahrbtniku nosite le tisto, kar potrebujete do naslednjega "tabora". Torej oblačila, hrano in elektroniko. Ostalo vsak dan sproti pospravite v nahrbtnik/potovalko, ki vam jo nosijo nosači.

Kar se tiče vstopnine v nacionalni park je zadeva sledeča. V najini ceni vodenja je že bila vključena. Za ostale, ki jo boste plačali ločeno pa naj povem, da je znašala vstopnina za dva in najine spremljevalce 1.647 USD. Morda še to; od julija 2016 dalje, so Tanzanijci močno podražili vstopnine v nacionalne parke, tako da naj vas cene, ki so veljale nekoč, ne zavedejo.

V nedeljo, 11. septembra sva okoli 15.30 začela z vzponom proti prvi bazi. Štartala sva na pri vhodu Machame (1.828 m.n.v.), v deževnem gozdu. Na izhodišču je na polno sijalo sonce :)

Po navodilu vodiča sva po široki in precej položni poti hodila zelo počasi in zato prvo bazo na 2.835 m.n.v. dosegla okoli 20. ure.

Prva baza leži takoj po koncu deževnega gozda, iz nje pa se že lepo vidi vrh. Baze so velike, z več deset šotori, na vrhuncu sezone tudi več kot 100 šotorov. Vse baze imajo "kočo", ki pa ni namenjena prenočevanju turistov, ampak je v njej nastanjeno osebje, ki skrbi za čistočo baze in okoliških poti, ter varnost. Večina baz nima svojega vodnega vira, zato morajo nosači s 40-literskimi kanistri vsak dan po vodo. V bazah tudi ni tušev, tako da se vsak dan zvečer umijete z lastnimi vlažilnimi robčki oziroma kanglico vode, ki vam jo prinesejo. WC pa je stari dobri "čučnjak".

Kar se tiče vremena na samem Kililimanjaru je zadeva sledeča. Vreme se precej razlikuje od tistega v nižini. Na ca. 2.500-3.000 m.n.v. so vseskozi oblaki, zaradi česar tudi občasno rosi. Pred odhodom na Kilimanjaro naj zato vas ne zavedejo vremenske napovedi za Arusho ali Moshi, saj ta dva kraja ležita v nižini!

Takoj po prihodu sva pojedla, se "stuširala" in šla spat. Ker sva preteklo noč spala komaj kaj več kot 3 ure, sva v trenutku zaspala.

Dan 2:

Naslednji dan (kot tudi prihodnje dni) sva se prebudila ob 7.30, spakirala spalne vreče, zvila spalne podloge in v nahrbtnike zložila opremo (energijske ploščice, fotoaparat, toplejša oblačila) za dan pred nama. Nato sva pojedla sveže skuhani zajtrk. Ker sva bila v skupini sama, sva vodiču pred odhodom posredovala seznam hrane, ki bi jo rada jedla (oz. tiste, ki je ne bi). To zna biti precej koristno, če ne jeste mesa, ne prebavljate glutena ipd.

Ob 8.30 sva začela s hojo in sonce je že močno sijalo. Poletna pohodna kapa, ki ščiti vrat in močna zaščitna krema sta nama prišli zelo prav. Povzpela sva se na 3.900 m.n.v., nato pa je sledil rahel spust do baze na 3.750 m.n.v.

Popoldne je bil čas za počitek. Najprej so nama pripravili kosilo, nato sva ležala in brala knjige (Kindle). Sam sem se pred večerjo sprehodil po bazi, nato sva pojedla večerjo in šla spat.

Dan 3:

Današnji dan je bil največja preizkušnja, saj naj bi se povzela na 4.600 m.n.v., nato pa spustila v nižji bazni tabor. Če bova uspešna, bo to dober znak, da nama bo uspelo vse do vrha in da naju višinska bolezen ne bo ustavila :)

Začela sva optimistično in hitro napredovala. Vse dokler Maje ni začela boleti glava. Najprej malo, nato pa vedno bolj, tako da je komaj še hodila. K sreči, je bolečina na najvišji točki minila, tako da smo na vrhu pojedli kosilo in podaljšali čas na višini.

Popoldne smo prispeli v bazo na 3.900 m.n.v. Pričakalo nas je slabo vreme, ki pa se je proti večeru zjasnilo. Okoli vrha Kilimanjaro se je vsak dan okoli 10. ure zjutraj začelo oblačiti, sredi dneva je bilo oblačno, nato pa se je proti večerju postopoma spet zjasnilo, tako da ob sončnem zahodu in ponoči na nebu ni bilo niti enega oblačka, ampak samo zvezdice in luna.

Dan 4:

Dobro jutro!

Današnji dan je bil tehnično najzahtevnejši, saj smo morali "preplezati" Baranco wall, da smo lahko prišli do naslednje baze na 3.995 m.n.v.

Dan 5:

Edina razlika med 6- in 7- dnevnim vzponom je ta, da se 5. dan priključi kar 4. dnevu. Ker sva si privoščila luksuz 7-dnevnega vzpona, sva včeraj opravila le pol poti, prav tako tudi danes. Odločitev se je izkazala za pravilno, saj je imela Maja ves čas probleme z glavoboli in nama je najbrž prav bolj postopek vzpon pomagal, da težave niso bile prehude.

Do baze na 4.673 m.n.v. smo prispeli že okoli 12. ure. Takoj smo pojedli kosilo in nato počivali/spali, ter ob 19. uri pojedli še večerjo in se počasi pripravili za naskok na vrh. Ob 23.30 smo se zbudili, popili čaj in pripravili vse za odhod na vrh.

Dan 6:

Natanko ob 0.00 uri smo začeli s hojo proti vrhu.

Zaradi polne lune in jasnega vremena uporaba čelne svetilke niti ni bila nujna. Če imate možnost izbire, se odločite za termin, ko bo na dan vzpona (skoraj) polna luna. Tako boste lahko uživali ob pogledu na sosednji 5.149 m.n.v. visoki Mawenzi tudi ponoči, prav tako pa bodo zelo lepi pogledi tudi na vrh in po bazi.

Edina težava, ki sem jo imel pri vzponu zadnji dan je bila ta, da mi je zmrznila voda v Camelbak cevki. K sreči sem jo z roko toliko časa grel, da je spet začela teči. Do tega je prišlo, ker preveč časa nisem nič pil (samo pihanje ne pomaga, saj zmrznejo tudi ostanki vode v ustniku). Že iz preteklih zimskih vzponov, sem na ta problem računal, a sem pač pozabil narediti požirek na vsake 5-10min.

Že okoli 4.45 zjutraj je zažarelo nebo in še dodatno osvetlilo pot.

Natanko ob 6.15, ko smo osvojili 5.895m visoki vrh, pa je vzšlo tudi sonce.

Ker je Maja že prvi vzponu na okoli 5.600 m.n.v. dobila glavobol, ki se je vse do vrha stopnjeval, smo takoj po tem, ko smo dosegli vrh začeli drveti proti dolini. Zaradi tega žal nismo imeli časa, da bi uživali ob razgledu na sosednje vrhove. Ker je pot zelo enostavna, na več odsekih pa celo melišče, smo se do baze na 4.673 m.n.v. uspeli spustiti v le 1h20min.

Maja in vodič sta s sestopom nadaljevala, ostali pa smo v bazi pospravili šotora in vso opremo in se začeli spuščati za njima.

Po približno treh urah hoje smo prispeli v bazo na 3.100 m.n.v., kjer so nam nosači spet pripravili kosilo. V tej bazi naj bi po prvotnem načrtu tudi prespali, vendar pa vodiči niso ničesar prepuščali naključju, zato smo po kosilu s sestopom nadaljevali vse do konca poti, tj. do vrat Baranco na 1.640 m.n.v.

Vzpon na najvišji vrh Afrike sva tako s pomočjo izvrstne ekipe uspešno opravila, hkrati pa že začela premišljevati o novih podvigih.

Še nekaj nasvetov za tiste, ki se odločite za vzpon:

• gamaš ne rabite;
• prav tako ne čelade;
• vedno s seboj imejte toaletni papir;
• pohodne palice? Zaradi počasne hoje in položnega terena jih pravzaprav razen zadnjega dne ne potrebujete. Odločitev je vaša;
• za hojo zadošča 3l vode (večino dni 2l); priporočam Camelbak s pokritim ustnikom (Camelbak Thermal Control), ki prepreči da bi se ustnik umazal;
• za dnevno hojo zadošča 20-40l nahrbtnik. Ostalo prtljago imejte spakirano v mehki potovalki/ruzaku velikost ca. 50-60l;
• ponoči je bila temperatura v bazi (sredina septembra) med 10 stopinj in -5 stopinjami;
• bolje je s hojo začeti 30min prej, da se izognete gneči na poti (zadnji dan na vrh je npr. šlo ca. 300 ljudi; 150 turistov in 150 vodičev);
• višinska bolezen ni tak (vseprisoten) problem kot se govori. Če vas res skrbi vodiču recite, da naj ima s seboj jeklenko s kisikom, vedno pa se lahko v primeru težav z lahkoto obrnete in se začnete spuščati;
• tablete Diamox naj bi pospešile postopek aklimatizacije. Jemala sva vsak 125mg zjutraj po zajtrku. Sam z višino nisem imel težav. Ali je bilo to res zaradi Diamoxa težko rečem. Lahko pa rečem, da sem imel prvič v življenju po nogi mravljince, kar je skoraj gotovo posledica Diamoxa;
• Aspirin proti glavobolom;
• če greste le na Kilimanjaro, tablet za malarijo ne potrebujete. O njih razmislite le, če boste potovanje nadaljevali tudi drugje (nacionalni parki, Zanzibar ipd.);
• vodičem vnaprej pošljite seznam hrane, ki bi jo radi jedli (če je to mogoče);
• razkužilo za roke in osvežilni robčki so nuja;
• tablet za razkuževanje vode ne rabite. Vsa voda se prekuha;
• za sprehajanje po bazi so najboljši sandali Teva ali pa Crocsi;
• v vsaki bazi je mobi signal;
• za pod spalko priporočam tanko zračno blazino tipa Therm-a-rest;
• vsak dan po koncu hoje iz gojzarjev odstranite vložke oboje prezračite. Sicer se vam znajo čez čas toliko navlažiti, da boste hitreje dobili kakšen žulj, ali pa vas bo začelo zebsti v noge - sploh zadnji dan;
• poletna pohodna kapa s pokrivalom za vrat je lifesaver +  krema s faktorjem;
• s seboj imejte za vsak dan majhno vrečko za smeti in dodatno veliko vrečo za umazano perilo;
• od pribora za osebno higieno zadoščata zobna ščetka in pasta; če se pač 6 dni ne boste stuširali od kozmetike ne morete pričakovati čudežev;
• za Afričane imejte s seboj stare superge/gojzarje/ruzake/majice. Bodo veseli!;
• priporočam gojzarje, ki segajo čez gležnje, čeprav bi vzpon z lahkoto opravili tudi v navadnih supergah;
• Kindle oziroma knjiga;
• za vzpon sva plačala 1.900 USD/osebo. Plačala sva v denarju, ob prihodu. V ceni je že bila vključena vstopnina za nacionalni park (ca. 825USD/osebo) in vsa hrana ter prenočišče, prevoz z/na letališče, dve nočitvi v Hotelu v Arushi. Sva pa dodatno plačala še napitnino za podporno osebje v višini 250 USD/osebo (za vsakega nosača 10 USD/dan, kuharja 15 USD/dan, so-vodiča 20 USD/dan; midva sva imela poleg vodiča še 5 nosačev, kuharja in so-vodiča). Skupaj je torej naneslo 2.150 USD/osebo;
• v izogib težavam plačujte z USD bankovci maljšimi od letnika 2006;
• če bi šel še enkrat, bi vodičem predlagal 6-dnevni vzpon, pri čemer se že zadnji dan spustil z vrha v dolino (in ne bi prespal na 3.100 m.n.v.).